CJC-1295 in ipamorelin posredno zvišujeta IGF-1. To storita s spodbujanjem sproščanja rastnega hormona preko dveh ločenih bioloških poti. Sam IGF-1 je tisto, kar se nato proizvede v jetrih kot odziv na ta signal rastnega hormona. Razumevanje te verige dogodkov – namesto obravnavanja IGF-1 kot nečesa, na kar peptidi delujejo neposredno – je ključno za razumevanje, zakaj se ti dve spojini tako pogosto obravnavata skupaj.
Odvisnost med CJC-1295 in ipamorelinom ter IGF-1
IGF-1 ni nekaj, kar CJC-1295 ali ipamorelin neposredno proizvajata. Namesto tega obe spojini delujeta na zgodnejši stopnji. Spodbujata hipofizo, da sprosti rastni hormon, ki nato potuje v jetra in druga tkiva ter sproži proizvodnjo IGF-1 kot sekundarnega, kasnejšega hormona. Zato se IGF-1 tako pogosto uporablja kot praktični označevalec, na katerega se raziskovalci zanašajo pri ocenjevanju, ali ti peptidi povzročajo biološki učinek. Sam rastni hormon se sprošča v kratkih, hitro nihajočih izbruhih. To otežuje njegovo bistveno merjenje z eno samo krvno preiskavo. IGF-1 pa naraste bolj postopoma in ostane povišan za daljše, bolj stalno obdobje. To ga naredi za bolj stabilen in interpretiralni signal trajne aktivnosti hormonske osi.
V glavni študiji na ljudeh o CJC-1295 je bil ta natančen vzorec neposredno dokumentiran. En sam odmerek je v nekaj urah povečal rastni hormon. IGF-1 je potreboval več časa, da se dvigne, nato pa je ostal povišan devet do enajst dni – bistveno dlje kot sam dvig rastnega hormona. Ponovljeno odmerjanje v nekaj tednih je ohranjalo IGF-1 nad izhodiščno vrednostjo do 28 dni [1].
Predlagana utemeljitev kombiniranja CJC-1295 z ipamorelinom je naslednja: delujeta na dva različna receptorska sistema, oba pa končno napajata isto pot od rastnega hormona do IGF-1. CJC-1295 deluje preko receptorja GHRH. Ipamorelin deluje preko ločenega grelinskega receptorja. Teorija pravi, da bi aktivacija obeh poti skupaj povzročila večje skupno povečanje rastnega hormona – in posledično IGF-1 – kot bi ju povzročila vsaka spojina posebej.
Pomembno je jasno poudariti, da je ta teorija združenega učinka mehanistična hipoteza. Temelji na tem, kako vsaka pot deluje samostojno. Nobena objavljena študija na ljudeh ni neposredno izmerila ravni IGF-1 po dajanju CJC-1295 in ipamorelina skupaj kot kombinacije. Najmočnejši, najbolj neposredno dostopni podatki o IGF-1 izhajajo iz študij CJC-1295, ki je bil uporabljen samostojno [1].
Pulzno sproščanje rastnega hormona s CJC-1295 in ipamorelinom
Eno bolj znanstveno zanimivih odkritij o CJC-1295 je to: kljub temu, da je dolgotrajen spoj, telesa ne preplavi s stalno, konstantno ravenjo rastnega hormona. Namesto tega so študije na ljudeh pokazale, da je naravni vzorec sproščanja rastnega hormona telesa v prekinjenih izbruhih, to je v sunkih, nadaljeval tudi med trajno stimulacijo CJC-1295. V študiji, zasnovani posebej za to, so raziskovalci merili ravni rastnega hormona vsakih 20 minut čez noč pri moških, pred in po enkratnem injiciranju CJC-1295. Ugotovili so, da sta se pogostost in velikost posameznih sunkov rastnega hormona v veliki meri spremenila. Dramatično pa se je spremenila raven „doline” – najnižja točka, na katero je hormon padel med sunki. Ta raven "doline" se je v primerjavi s stanjem pred zdravljenjem povečala približno 7,5-krat [2].
To odkritje ima pomen. Nakazuje, da CJC-1295 deluje tako, da dvigne osnovno raven naravnega ritma telesa, namesto da bi ta ritem povsem obšel. To je biološko drugače od običajnega neposrednega vbrizgavanja sintetičnega rastnega hormona, saj se ta drugačen pristop ne zanaša na lasten pulzirajoči vzorec sproščanja telesa niti ga ne ohranja.
Delovanje ipamorelina na isti pulzacijski vzorec poteka preko drugačnega mehanizma. Kot agonist grelinskega receptorja so farmakokinetične študije pri ljudeh pokazale, da povzroči en sam, oster, samostojen pulz sproščanja rastnega hormona. Ta pulz doseže vrh približno 40 minut po dajanju in se v nekaj urah vrne na izhodiščno vrednost, v skladu z njegovim kratkim, dvo-urnim razpolovnim časom [3].
Mehanistično utemeljevanje združevanja teh dveh spojin deluje tako: CJC-1295 zviša trajno bazalno raven, okoli katere potekajo pulzi, medtem ko lahko ipamorelin sproži dodaten, bolj takojšen pulz, superimposed na to bazalno raven. Znova pa takšen združeni pulzni vzorec ni bil neposredno izmerjen v študiji na ljudeh, ki je testirala obe spojini skupaj. To ostaja razumen ekstrapolacija iz tega, kako se vsaka spojina obnese sama zase [1], [2], [3].
CJC-1295 in ipamorelin ter testosteron
Hormon rasti in testosteron uravnavata ločena hormonska sistema v telesu. Trenutne raziskave ne kažejo, da CJC-1295 ali ipamorelin neposredno zvišujeta ravni testosterona, čeprav se oba hormona pogosto obravnavata skupaj v pogovorih o telesni sestavi, mišicah in staranju. Os rastnega hormona-IGF-1, na katero delujeta ta dva peptida, upravlja hipotalamusno-hipofizno-somatotropna pot. Proizvodnjo testosterona pa upravlja ločena hipotalamusno-hipofizno-gonadna pot, ki vključuje luteinizirajoči hormon, ki deluje na moda. Oba sistema se lahko posredno vplivata drug na drugega preko splošnih metaboličnih učinkov in učinkov, povezanih s telesno sestavo. Vendar to nista isti signalni poti in spodbujanje ene ne pomeni samodejno, da je spodbujena tudi druga.
Pregled, ki analizira stimulatorje rastnega hormona kot potencialno podporno terapijo pri moških z nizkim testosteronom, je preučil to posredno razmerje. Opisal je, kako bi lahko ti spojini dopolnjevali terapijo s testosteronom z izboljšanjem telesne sestave in nekaterih simptomov, ki so pogosto povezani z nizkim testosteronom. Vendar pa je obravnavana korist opredeljena kot dopolnilni presnovni učinek, ne pa kot neposredno delovanje za povečanje testosterona. Avtorji so jasno poudarili, da so klinični podatki, ki podpirajo to specifično uporabo, še vedno omejeni [4].
Ločeno, izvirne farmakološke značilnosti ipamorelina so tukaj vredne omembe iz povezanega razloga. V nasprotju z nekaterimi drugimi peptidi, ki sproščajo rastni hormon, se je pokazalo, da ne zvišuje bistveno kortizola ali ACTH niti pri visokih odmerkih. To dokazuje pomembno stopnjo selektivnosti posebej za pot rastnega hormona in ne povzroča širšega odziva hormonov stresa. Ista temeljna študija pa ni merila ali poročala o testosteronu sploh [5].
Če povzamemo, je natančno stališče naslednje: noben neposreden dokaz ne podpira CJC-1295 ali ipamorelina kot spojin, ki bi povečevali testosteron. Vsaka povezava med temi peptidi in testosteronom bi morala biti razumljena kot posredna in teoretična, ki zahteva nadaljnje namensko raziskovanje, namesto da bi jo obravnavali kot uveljavljen učinek.
Omejitve sedanjih dokazov
Najjasnejši, najbolj neposredni dokazi, ki povezujejo te spojine z IGF-1 in pulzirajočim sproščanjem rastnega hormona, izvirajo iz študij, ki so samostojno uporabljale CJC-1295. Čeprav je mehanična logika za povezovanje z ipamorelinom znanstveno utemeljena, nobena objavljena študija na ljudeh ni specifično merila ravni IGF-1, vzorcev pulzov rastnega hormona ali testosterona po hkratni uporabi obeh spojin.
Branje naj obravnavajo kot dobro utemeljeno hipotezo, zgrajeno iz posameznih raziskav posameznih spojin, in ne kot neposredno potrjeno odkritje.
Zavrnitev odgovornosti
Ta vsebina je izključno v izobraževalne in informativne namene in je ne smete razlagati kot zdravniški nasvet ali terapevtsko priporočilo. CJC-1295 in ipamorelin ostajata raziskovalni spojini in nista odobreni s strani FDA ali Evropske agencije za zdravila za kakršno koli medicinsko uporabo, bodisi samostojno ali v kombinaciji. Nobena objavljena študija na ljudeh ni neposredno izmerila ravni IGF-1, vzorcev rastnega hormona ali učinkov na testosteron za ti dve spojini, če sta bila uporabljena skupaj.
Reference
[1] Teichman, S. L., Neale, A., Lawrence, B., Gagnon, C., Castaigne, J. P., & Frohman, L. A. (2006). Podaljšana stimulacija izločanja rastnega hormona (GH) in faktorja rasti 1, podobnega insulinu, z CJC-1295, dolgotrajnim analogom hormona, ki sprošča rastni hormon, pri zdravih odraslih. Journal of Clinical Endocrinology & Metabolism, 91(3), 799–805. https://doi.org/10.1210/jc.2005-1536
Ionescu, M., & Frohman, L. A. (2006). Pulzno izločanje rastnega hormona (GH) še naprej traja med stalno stimulacijo s CJC-1295, dolgotrajnim analogom hormona, ki sprošča rastni hormon. Journal of Clinical Endocrinology & Metabolism, 91(12), 4792–4797. https://doi.org/10.1210/jc.2006-1702
[3] Gobburu, J. V., Agersø, H., Jusko, W. J., & Ynddal, L. (1999). Farmakokinetično-farmakodinamično modeliranje ipamorelina, peptida, ki sprošča rastni hormon, pri prostovoljcih. Farmacevtske raziskave, 16(9), 1412–1416. https://doi.org/10.1023/a:1018955126402
[4] Sinha, D. K., Balasubramanian, A., Tatem, A. J., Rivera-Mirabal, J., Yu, J., Kovac, J., Pastuszak, A. W., & Lipshultz, L. I. (2020). Izven androgenskega receptorja: Vloga sekretagogov rastnega hormona v sodobnem obvladovanju telesne sestave pri hipogonadnih moških. Translacijska andrologija in urologija, 9(Suppl. 2), S149–S159. https://doi.org/10.21037/tau.2019.11.30
[5] Raun, K., Hansen, B. S., Johansen, N. L., Thøgersen, H., Madsen, K., Ankersen, M. & Andersen, P. H. (1998). Ipamorelin, prvi selektivni sekretagog rastnega hormona. Evropski časopis za endokrinologijo, 139(5), 552–561. https://doi.org/10.1530/eje.0.1390552