V študijah na ljudeh je bilo neposredno in večkrat dokazano, da ipamorelin povzroči hiter, od odmerka odvisen izloček rastnega hormona. Vendar pa se tu pojavi pomembna in pogosto spregledana točka. Nobena objavljena študija na ljudeh, identificirana v tej raziskovalni seriji, ni neposredno merila ravni IGF-1 pri posameznikih, ki so prejemali specifično ipamorelin. To pomeni, da splošno prepričanje, da ipamorelin zanesljivo dviguje IGF-1 na enak način kot CJC-1295, temelji na posrednem sklepanju, ne na neposrednem potrditvi.
Ali ipamorelin poveča IGF-1?
Natančen, z dokazi podprt odgovor zahteva določeno previdnost. Obstaja znatna vrzel med tem, kar je bilo dejansko izmerjeno, in tem, kar se običajno predvideva. Glavna farmakokinetična študija ipamorelina pri ljudeh je uporabila načrt naraščajočega odmerka v petih ravneh infuzije pri zdravih moških prostovoljcih. Merili sta se dve specifični stvari: koncentracija samega ipamorelina v krvi in posledični odziv rastnega hormona. V lastni objavljeni metodologiji in rezultatih te študije je opisano merjenje „koncentracij ipamorelina in rastnega hormona”. V tej študiji ni poročil o merjenju IGF-1 [1]. To je pomembno, saj sta rastni hormon in IGF-1 povezani, vendar ločeni meritvi. Rastni hormon se sprošča neposredno in hitro. IGF-1 proizvaja jetra kasneje kot odziv na ta signal rastnega hormona, običajno se razvija bolj postopoma in traja dlje.
Ker je lastna osnovna klinična študija ipamorelina na ljudeh neposredno merila rastni hormon, vendar ni poročala o podatkih IGF-1, ta članek ne more z gotovostjo ugotoviti specifičnega množenja ali trajanja dviga IGF-1, ki ga povzroči ipamorelin – na način, kot bi ga lahko za CJC-1295, kjer taki podatki dejansko obstajajo [2].
Glede na splošno endokrinologijo je smiselno pričakovati, da bi spojina, ki zanesljivo zvišuje rastni hormon, posledično zvišala tudi IGF-1. Ta pričakovani učinek pa ni bil neposredno potrjen s specifično študijo merjenja IGF-1 pri ljudeh za ipamorelin v tukaj pregledani literaturi. To je prava vrzel, ki si zasluži jasno predstavitev, ne pa da se jo spregleda.
Glede IGF-1 LR3 je treba pojasniti, da gre za povsem drugačno vrsto spojine. Namesto da bi bil spodbujevalec rastnega hormona, kot je ipamorelin, je IGF-1 LR3 modificirana, dalj časa delujoča oblika samega IGF-1. Daje se neposredno, namesto da bi spodbujal telo k proizvodnji lastnega IGF-1. To ga naredi mehansko drugačnega od ipamorelina. Nobenih objavljenih študij, ki bi neposredno primerjale ti dve spojini, v tem pregledu nismo našli.
Ali Ipamorelin poveča pogostost sproščanja rastnega hormona?
Na podlagi razpoložljivih raziskav na ljudeh je bilo dokazano, da ipamorelin po vsakem odmerku sproži en sam, dobro opredeljen pulz rastnega hormona. V času odmerjanja ne poveča osnovne frekvence naravnega pulznega ritma telesa. Osnovna farmakokinetična študija je pokazala, da je ipamorelin po dajanju povzročil „en sam epizodo sproščanja GH”. Po približno 0,67 ure je dosegel vrh in po približno 6 urah padel nazaj na zanemarljivo koncentracijo. To je bilo dosledno pri vseh petih testiranih ravneh odmerkov [1]. To opisuje ipamorelin, ki sproži en pulz rastnega hormona na odmerek, na način, ki je očitno odvisen od odmerka. Model študije je izračunal koncentracijo, potrebno za polovično največjo stimulacijo rastnega hormona, na 214 nanomolov na liter. Prav tako je izračunal največjo stopnjo proizvodnje rastnega hormona pri 694 mili-mednarodnih enot na liter na uro [1].
Kar te raziskave neposredno ne ugotavljajo, je, ali ponavljajoče se odmerjanje skozi čas, kar pomeni dneve ali tedne, spremeni osnovno pogostost naravnih pulzov hormona rasti v telesu. To je drugače od zgolj dodajanja dodatnega pulza ob vsakem odmerku. Gre za bolj zapleteno, dolgoročno vprašanje. Potrebovali bi drugačno vrsto študije – ki bi spremljala vzorce pulzov skozi daljše obdobje pri ponavljajočem se odmerjanju – kot pa zasnova enkratnega in naraščajočega odmerjanja, uporabljena v razpoložljivih temeljnih raziskavah.
Glede na to bi bilo treba trditve, ki opisujejo ipamorelin kot povečanje splošne „frekvence pulzov” rastnega hormona skozi čas, razumeti kot razumen, vendar ne v celoti potrjen razširitev dobro dokumentiranih podatkov o posameznih pulzih po posameznih odmerkih – ne kot neposredno dokazano dolgoročno odkritje.
Ali Ipamorelin izboljša spanje?
Nobena študija, identificirana v recenzirani literaturi, pregledani za ta članek, ni neposredno izmerila kakovosti spanja, uspavanja, arhitekture spanja ali subjektivnih izidov spanja pri posameznikih, ki uporabljajo ipamorelin. To ostaja področje brez neposrednih kliničnih dokazov, podobno kot pri CJC-1295, ki je obravnavan drugje v tej seriji. Predlagana povezava temelji na dobro uveljavljenem splošnem načelu človeške fiziologije. Rastni hormon se naravno sprošča v največjih sunkih med globokim valovitim spanjem. Ta odvisnost je bila že dolgo dokumentirana v raziskavah endokrinologije spanja na splošno.
Ker ipamorelin zanesljivo sproži izločanje hormona rasti v pulsih dokaj hitro po dajanju, z vrhom po približno 40 minutah in učinkom, ki traja nekaj ur [1], je mehanistično verjetno, da bi lahko odmerjanje pred spanjem nekako vplivalo na ta naravni, s spanjem povezan hormonski ritem. To je verjetno osnova za splošno priporočilo za odmerjanje ipamorelina zvečer.
Verjetnost, ki izhaja iz splošne fiziologije, pa še ni isto kot potrjeno odkritje. Nobena kontrolirana študija dejansko ni ugotovila, ali ipamorelin povzroča, da ljudje hitreje zaspijo, spijo globlje ali doživijo kakršnokoli spremembo v kakovosti spanja. Trditve o koristih za spanje je treba razumeti kot razumno ekstrapolacijo iz splošne biologije rastnega hormona in spanja, ne pa kot neposredne dokaze, specifične za ipamorelin.
Omejitve sedanjih dokazov
Sposobnost ipamorelina, da sproži hiter, od odmerka odvisen, enkraten epizodni izloček rastnega hormona, je dobro dokumentirana s študijami neposredne farmakokinetike pri ljudeh [1].
Tisto, kar v teh osnovnih raziskavah in širši strokovni literaturi, pregledani za ta članek, resnično manjka, je neposredna meritev ravni IGF-1 po dajanju ipamorelina. Manjka tudi kakršna koli študija, ki bi analizirala, ali ponavljajoče odmerjanje spremeni osnovno pogostost pulziranja skozi čas, v nasprotju s proizvodnjo posameznih pulzov na odmerek, ter kakršne koli kontrolirane študije, ki bi merile izide spanja.
Predstavljajo dejanske, konkretne vrzeli v dokazni bazi, ne pa uveljavljenih dejstev. Bralce pozivamo k previdnosti pri virih, ki predstavljajo zvišanje IGF-1 ali koristi za spanje kot potrjene ugotovitve specifično za ipamorelin.
Zavrnitev odgovornosti
Ipamorelin ni odobren s strani ameriške Agencije za hrano in zdravila (FDA), Evropske agencije za zdravila (EMA) niti nobenega enakovrednega regulativnega organa za nobeno uporabo pri ljudeh, vključno z izboljšanjem spanja ali povečanjem IGF-1. Ne proizvaja se niti ne prodaja pod nadzorom kakovosti in varnosti, ki velja za odobrena farmacevtska zdravila. Informacije v tem članku temeljijo na zgodnjih farmakokinetičnih študijah na ljudeh in splošnih načelih endokrinologije ter ne dokazujejo, da ipamorelin pri ljudeh poveča raven IGF-1 ali izboljša spanje. Ta članek je namenjen izključno splošnim izobraževalnim in informativnim namenom, odraža stanje objavljene znanstvene literature v času pisanja in ne predstavlja zdravstvenega nasveta. Nobena vsebina v tem članku se ne sme razlagati kot priporočilo za uporabo, pridobivanje ali dajanje ipamorelina.
Reference
[1] Gobburu, J. V., Agersø, H., Jusko, W. J., & Ynddal, L. (1999). Farmakokinetično-farmakodinamično modeliranje ipamorelina, peptida, ki sprošča rastni hormon, pri zdravih prostovoljcih. Farmacevtske raziskave, 16(9), 1412–1416. https://doi.org/10.1023/a:1018955126402
[2] Teichman, S. L., Neale, A., Lawrence, B., Gagnon, C., Castaigne, J. P., & Frohman, L. A. (2006). Podaljšano spodbujanje izločanja rastnega hormona (GH) in inzulinu podobnega faktorja I z zdravilom CJC-1295, dolgo delujočim analogom GHRH-ja, pri zdravih odraslih. Journal of Clinical Endocrinology & Metabolism, 91(3), 799–805. https://doi.org/10.1210/jc.2005-1536